Ko sva kupila staro hišo na robu vasi, nama je bilo jasno, da bo treba marsikaj prenoviti. Streha je bila še kar v dobrem stanju, fasada zdržljiva, a žlebovi… tisti pa so bili zgodba zase. Ukrivljeni, zarjaveli in polni odpadkov. Prvi večji naliv je bil dovolj, da sva ugotovila, kako pomembni so. Voda je curljala povsod, ob fasadi, čez robove, naravnost na pot, po kateri vsak dan hodimo v hišo.
Sprva sem mislil, da bom zadevo rešil sam. Splezal sem na lestev, skušal očistiti žlebove in preveriti, ali jih je mogoče rešiti. A starost in obraba sta naredili svoje, voda ni več tekla tja, kamor bi morala. Namesto da bi reševal škodo po delih, sva se odločila za celovito zamenjavo.
Po nekaj raziskovanja in pogovoru s strokovnjakom sva izbrala aluminijaste žlebove, odporne na rjo in z dovolj zmogljivosti za močne nalive. Dela so bila opravljena v enem dnevu, rezultat pa je bil takoj viden. Dež je prvič po dolgem času odtekel brez težav, zidovi niso več mokri, okoli hiše pa ni več luž.
Zanimivo, kako lahko nekaj tako neopaznega, kot so žlebovi, naredi tako veliko razliko. Prej sem nanje gledal kot na nekaj, kar enostavno mora biti tam. Danes jih doživljam kot pomemben del hiše, kot nek tihi sistem, ki skrbi za to, da nas ne preseneti prvi resen dež.
In najboljše od vsega? Odkar so novi žlebovi nameščeni, sem prvič v življenju užival v poslušanju dežja, brez skrbi, kam bo voda odtekla.
Zdaj vem, da so žlebovi več kot le dodatek k strehi, so tihi varuhi hiše. Preprečujejo vlago, ščitijo temelje, ohranjajo suhe stene in dvorišče. Vse, kar sem prej jemal za samoumevno. In čeprav sem sprva odlašal z menjavo, bi to danes naredil že veliko prej. Ker pri hiši, tako kot v življenju, pogosto štejejo prav ti tihi, neopazni detajli.