Moj oče se je odločil, da bo imel ranč

Imeli smo zelo veliko, ravno zemljišče, kjer je bil po vsej dolžini potok. Od nekdaj so nam vsi govorili, da bi lahko iz tega zemljišča marsikaj naredili, tako so padale ideje, da bi lahko imeli:

  • Ranč, 
  • Igrišča,
  • Gostilno,
  • Igrala …

Jaz, ko sem bila še manjša, sem si vedno želela, da bi moj oče imel na tem zemljišču ranč, vendar tega ni nikoli naredil, ker se je bal obveznosti, ki jih prinese to za seboj. Ko sem odrasla, sem se zavedala te obveznosti in tako smo n ranč vsi skupaj pozabili. 

Potem pa je mojemu očetu ponagajalo zdravje in en dan je prišel z idejo, da bo naredil ranč. Bil je bolan, a vseeno ne tako, da ne bi mogel delati. Šel je v akcijo in vsak dan delal, da je po enem mesecu resnično nastal ranč z živalmi. Ker so ga ljudje imeli tako radi, ni potreboval kupiti prav nobene živeli, vse živali je dobil podarjene. Tako je nastal ranč za cel naš kraj. 

Danes je moj oče boljši, zdravje se mu je izboljšalo, ranč mu daje energijo in tako preživlja cele dneve na ranču. Če ne skrbi za živali, pa zelo rad poklepeta z gosti, ki pridejo na njegov ranč. Moji otroci pa so ravno tako srečni, ker imajo domače živali, za katere tudi znajo skrbeti. Končno je v našem kraju ranč, pa še mi smo latniki, tega lepega ranča. 

Želje skušajmo vedno uresničiti, ker niso zastonj v naših glavah, nekaj je na tem in poskrbite, da ne ostanejo samo želje.