Ko sem bil še otrok, se prav spomnim, da je na našem domačem dvorišču stala koš tabla, ki je bila velik del mojega otroštva. Ideja za koš tablo takrat ni nastala iz želje po športu, temveč iz dolgčasa. Doma sem namreč vedno iskal nove aktivnosti in reči, ki bi jih lahko počel zunaj. Zelo rad sem bil na svežem zraku, saj kot otrok nisem imel računalnika, tehnologija pa me tudi ni posebej navduševala. Zato sem raje čas preživljal zunaj, a mi je včasih preprosto zmanjkalo idej, kaj bi še lahko delal.
Družili smo se tudi veliko s prijatelji na šolskem igrišču, kjer so starejši otroci po navadi igrali košarko. Ta je začela navduševati tudi nas, vendar skoraj nikoli nismo uspeli priti na igrišče pravočasno, da bi lahko tudi mi malo igrali ali se kaj naučili. Takrat mi je na misel padla koš tabla, za katero sem prosil starše, če bi lahko kakšno namestili nad našo garažo, da bi se s prijatelji kdaj malo igrali. Na srečo starši s tem niso imeli nobenega problema, tako da je že čez kakšen teden nad našo garažo stala koš tabla.
S tem smo se nato s prijatelji vse pogosteje družili pri meni doma, na našem dvorišču. Najbolj mi je bilo všeč, da smo včasih skoraj tri ali štiri ure zgolj metali žogo v tisti koš. Kadar nisem bil s prijatelji, sem velikokrat metal žogo tudi sam; včasih se mi je pridružil tudi oče.
Ko smo postali starejši, smo košarko začeli igrati tudi na igrišču, saj smo jo že precej bolje obvladali. Vse pa se je začelo s tisto preprosto koš tablo na mojem dvorišču.