Športna prehrana je bila pri meni dolgo nekaj, kar sem povezovala predvsem z resnimi športniki. Z beljakovinskimi napitki, zapletenimi režimi in občutkom, da moraš trenirati zelo intenzivno, da sploh ima smisel. Šele ko sem začela bolj redno gibati, ne tekmovalno, ampak dosledno, sem ugotovila, da športna prehrana ni stvar ekstremov, ampak podpore telesu.
Najprej sem opazila razliko pri regeneraciji. Ne v smislu čudežev, ampak v drobnih stvareh. Manj utrujenosti naslednji dan, manj občutka, da te telo “dohiteva”. Športna prehrana mi je pomagala zapolniti tisto vrzel med tem, kar telo porabi, in tem, kar mu običajna prehrana včasih ne da pravočasno. Ne vedno, ne vsak dan, ampak takrat, ko ima smisel.
Zanimivo je, kako se sčasoma spremeni pogled na obroke. Ne razmišljaš več samo o tem, kaj ti je všeč, ampak tudi o tem, kaj ti bo pomagalo naprej. Športna prehrana tu ni nadomestilo za normalno hrano, ampak dodatek. Nekaj, kar pride zraven, ne namesto. In ko jo tako razumeš, izgine tudi pritisk, da moraš vse delati popolno.
Opazila sem tudi, da športna prehrana ni univerzalna. Kar deluje pri enem, drugemu ne ustreza. Nekateri potrebujejo več beljakovin, drugi več energije, tretji predvsem dober obrok po vadbi. Učiš se poslušati telo, ne slediti navodilom na slepo. In to je verjetno največja vrednost celotne izkušnje. Pri posebnih obremenitvah sklepov, npr. pri težavah, kot je artroza kolena pri rekreativni vadbi, se še posebej izkaže, kako pomembni so regeneracija, hidracija in postopno stopnjevanje napora.
Danes športno prehrano dojemam kot orodje. Ne obvezo. Uporabim jo, ko mi pomaga, in jo izpustim, ko je ne potrebujem. Brez krivde, brez kompliciranja. In ravno ta sproščen odnos je tisto, zaradi česar mi dejansko koristi.
Sčasoma sem ugotovila, da se je zaradi tega spremenil tudi odnos do treninga. Ne zato, ker bi bila vadba lažja, ampak ker je telo hitreje pripravljeno na naslednji korak. Manj je tistega občutka izčrpanosti, več pa stabilnosti. Športna prehrana ni več nekaj posebnega, ampak del podpore, ki deluje v ozadju. In ko se telo dobro odziva, je tudi motivacija bolj naravna, brez siljenja ali pritiska.